René DESCARTES, Strasti duše
Descartesova filozofija je bolj znana po spoznavni teoriji in metafiziki kakor po etiki. Toda Descartes v predgovoru k francoskemu prevodu Principov filozofije (1647) etiki nameni vrhovno mesto. V slavni metafori filozofijo predstavi kot drevo: metafiziko označi za njegovo korenino, fiziko za njegovo deblo, medicino, mehaniko in moralo pa za njegove veje. Zadnje tri discipline so torej krona mišljenja, kolikor prispevajo k prijetnejšemu in boljšemu življenju. Descartesovo zadnjo razpravo, Strasti duše, bi lahko videli kot poskus v eni od teh kronskih panog filozofije: kot običajnemu človeškemu življenju najbližji del njegove filozofije. Resda je kartezijanska fiziologija, predstavljena v delih L’homme in Strasti duše, podobno kot kartezijanska fizika, predstavljena v Le monde, s stališča današnje znanosti v številnih načelih in razlagah očitno neresnična. Vendar kartezijanska antropologija, psihologija in etika, ki se prepletajo v Strasteh duše, nemara niso življenjsko odvisne od resničnosti Descartesove razlage zveze duše in telesa ali od razlage posameznih fizioloških procesov, saj se opirajo tudi na prvoosebni, introspektivni pogled, ne zgolj na vzročna pojasnila in znanstveno razlago.
V Strasteh duše, kakor že v korespondenci z Elizabeto Pfalško, se Descartes ne izraža le kot znanstvenik-filozof, ampak tudi kot moralist, celo protopsihoterapevt. V vsaki od teh vlog se navezuje na sodobnost. Kot filozof prav v Strasteh duše izrecno afirmira temeljno utelešenost človeškega stanja, kar ga povezuje z različnimi miselnimi tokovi, ki izhajajo iz filozofije telesa. Kot moralist pa predlaga kognitivno obvladovanje čustvenega življenja, kakršno zagovarjajo nekatere sodobne psihoterapije. Če strasti ustrezno uravnavamo, po Descartesu varujemo zdravje duše in telesa, hkrati pa skrbimo za svojo moralno klenost, ki je glavno dobro v življenju. Če Descartesove Strasti duše beremo hkrati z njegovo korespondenco z Elizabeto, se torej na eni strani pokaže, da je etika tudi zdravljenje duše, na drugi pa, da je psihoterapija tudi etika. (Iz spremne študije Mihe Mareka)