Na Slovenskem se je teoretska humanistična produkcija prebijala skozi nenadno prevlado tehnoloških, tehničnih in naravoslovnih ved, katerih izjemni napredek in korist sta zasenčila vednost o družbenosti. Znotraj svojih okvirov je morala ta produkcija - ob vsem spoštovanju do narodove tradicije - dokazovati, da je pogoj za znanstveno formiranje naših misli in teorije tudi njeno enakovredno, kompetitivno razmerje do produkcij teoretske narave v deželah, ki so primerljive glede tovrstne vednosti. Dokazovati je morala, da v času nacionalne prebuje in državne samozavesti niti politizacija strok niti ideologije ne morejo zasenčiti teorije. Nekako do srede osemdesetih let je teoretska produkcija poskusila zasesti jasno profilirano mesto, vendar so zgoraj navedeni evforični zgodovinski trenutki zamegljevali njeno teoretsko tehtnost in dolgoročni pomen. Zato, ob še nekaterih drugih razlogih, je bil to čas novih pobud na področju uveljavljanja klasične, formativne vplivne, prelomne literature v slovenskem jeziku.